Lekarnar.com

Kislo-bazično ravnotežje: ena od osnov zdravega življenja

Že v antičnih časih so poznali pomen načina življenja in prehrane ter njihov vpliv na zdravje, saj se je od takrat ohranil pregovor, da »je človek to, kar jé«. Žal je veliko tega znanja iz starih časov v moderni dobi visoke tehnologije šlo v pozabo. V moderni medicini prevladuje mnenje, da hrana ne more vplivati na stanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu. Medtem pa so raziskave pokazale, da je porušeno kislinsko-bazično ravnotežje najpogostejše posledica obremenitve organizma s prehrano, ki povzroča povečano tvorbo kislin v telesu. Telo ima na razpolago sicer lastne mehanizme nevtralizacije odvečnih kislin, vendar je njihova sposobnost omejena glede na količine zaužite beljakovinske in ogljikohidratne hrane.

Kisline in baze je definiral leta 1923 danski kemik Brönstedt in sicer kisline kot snovi, ki oddajajo protone (pozitivno nabite H ), medtem, ko so baze snovi, ki sprejemajo protone. Enota za kisline ali baze je pH vrednost, ki znaša od 1 do 14, kjer je 1 najmočnejša kislina in 14 najmočnejša baza. Nevtralna tekočina ima vrednost 7, kar pomeni, da pri tej vrednosti ni presežka ne bazične in ne kisle spojine.

Pri normalno zdravem organizmu je stanje v rahlem bazičnem področju. V različnih delih  telesa oz. organih je vrednost pH različna, ker je v vsaki fazi presnove v posameznem organu  potrebna različna koncentracija kislin za optimalen potek funkcije posameznih organov. Tako  imamo v želodcu skrajno kisle pogoje, medtem ko ima kri zdravega človeka pH vrednost med  7,35-7,45 PH vrednosti pod 7,0 ali nad 7,8 vodijo v smrt organizma.

Splošno o kislinsko-bazičnem ravnotežju
Razmerje med kislinami in bazami je izredno pomembno za vse presnovne procese v telesu. Za normalno delovanje presnove je neobhodno potrebno uravnano kislinsko-bazično ravnotežje, ki je odgovorno za normalno strukturo in funkcijo beljakovin, prepustnost celične membrane, porazdelitev elektrolitov ter nemoteno delovanje medceličnine ali vezivnega tkiva. To je največji organski sistem, ki ima značilnosti enakovrednega telesnega organa, saj ima vse sestavine organa od celic, krvnega in limfnega ožilja, živcev in številne naloge kot so začasnega odlagališča odpadnih snovi presnove,odvečnih kislin, telesu tujih škodljivih snovi in mesto nastajanja limfe. Medcelični prostor ima tako važno nalogo nevtralizacije kislin in vzdrževanja kislinsko-bazičneg ravnotežja.
Za pravilno delovanje vseh procesov presnove v telesu mora ostati pH vrednost krvi, medcelične in celične tekočine ob vsakih pogojih v ozkem območju nad vrednostjo 7,0 t.j. v bazičnem področju. V telesu so za to na razpolago regulacijski mehanizmi, imenovani puferski sistemi, s katerim se lahko nevtralizirajo odvečne kisline.

Pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja igrajo važno vlogo epitelne celice želodčne sluznice, ki ne proizvajajo samo solne kisline za prebavo beljakovin, temveč tudi bazične snovi kot je natrijev bikarbonat. Natrijev bikarbonat je najmočnejša bazična snov, ki služi za nevtralizacijo odvečnih kislin in za nastanek vseh prebavnih sokov t.i. bazofilnih organov, jeter, žolčnega mehurja, žleze slinavke in prebavnih žlez tankega in debelega  črevesja. Izločanje želodčne kisline je istočasno povezano z izločanjem bazičnih snovi v krvni obtok in medcelično tkivo.

Posledice kronične zakisanosti ali acidoze
Kako se manifestira kronična zakisanost organizma? Zaradi omejene puferske ali nevtralizacijske sposobnosti krvi in medcelične ter celične tekočine, organizem ni sposoben izločiti vseh začasno odloženih kislin v medceličnem prostoru, kar vodi do obremenitve tkiv in organov z odvečnimi kislinami. Po določenem času, se stanje zakisanosti organizma manifestira negativno na presnovo kalcija in izgubo bazičnih mineralov najpreje iz mehkih tkiv in kasneje iz kostnega tkiva skeleta. Prav tako skuša telo odvečne količine kisline in strupene snovi začasno odložiti v  medceličnemu tkivu in sklepih.
Posledice odlaganja odvečnih kislin v medceličnemu  prostoru, ki se zaradi preobremenjenosti spremeni v trajno odlagališče kislin in odpadnih snovi, so številne bolezenske težave, h katerim spadajo danes vse civilizacijske bolezni kot so putika, revma, obolenja vezivnega tkiva,celulit, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata, razne oblike bolečin, migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja  in srca, možganska kap,motnje v prekrvavitvi organov in tkiv,prebavne težave, disbioza črevesja (črevesna glivična obolenja),pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina,  kronično vnetni procesi na črevesju in alergije. Omenjene bolezenske simptome pa spremljajo nespecifični znaki kronične utrujenosti (»burn-out sindrom«), slabega razpoloženja, motenj pri spanju, živčnost, zmanjšana sposobnost koncentracije in umskega dela, volje do dela, zmanjšana fizična sposobnost, bolečine v mišicah in sklepih in spremembe kože, las ter nohtov

Zakisanost telesnih tekočin in tkiv se kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče in tvorijo zamaške v obliki zlepljenih kovancev. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika vitalnih organov kot so srce in možgani.

Pri pojavu kronične zakisanosti pride do porušenega ravnotežja autonomnega živčnega sistema, ki vodi ne samo do spremenjenega pihičnega obnašanja človeka , temveč tudi do moten delovanja vseh organov, ki jih nadzoruje avtonomni živčni sistem.

 

Dr. L.Krušič in Dr. A.Krušič-Kaplja