Lekarnar.com

Depresija - več kot le slaba volja

Depresija je pogosta motnja, ki ni omejena glede na starost, spol ali življenjsko okolje. Prizadene lahko vsakogar in v kateremkoli življenjskem obdobju, po novejših raziskavah že od otroštva dalje. Najmanj petini vsega prebivalstva se pojavi vsaj enkrat v življenju, bolj pogosto pa nastopa pri vsakem desetem posamezniku.

Depresija ima vseobsegajoče posledice, saj vpliva tako na posameznikovo psihično kot fizično počutje, značilno zanjo pa je še, da ima velik vpliv tudi na posameznikovo okolje - na njegovo družino, znance ter celo delovno okolje. Motnja ni posledica posameznikove volje ali odločitve, prav tako pa je na ta način tudi ni mogoče premagati. Simptomi se lahko v blažji obliki pojavljajo zelo dolgo preden postanejo izrazitejši, celo kronični, oziroma preden se začnemo spraševati o njihovi diagnozi. Znaki depresije se namreč vse prepogosto povezujejo s splošnim razpoloženjem, ki je le prehodno. Izredno pomembno je torej, da teh znakov ne tajimo in da čim prej poiščemo zdravniško pomoč. Tako zdravniku z opisom svojih težav omogočimo, da jih poveže z morebitnimi drugimi boleznimi ali pa te povezave opusti in sprejme diagnozo depresije ter v najkrajšem možnem času prične z ustreznim zdravljenjem, ki je ključno za uspešno okrevanje.

Simptomi in oblike depresije

Največkrat se simptomi depresije razlikujejo od posameznika do posameznika, prav tako pa se lahko spreminjajo s potekom same bolezni. Tako ima lahko bolnik le nekaj ali pa zelo veliko od številnih različnih simptomov. Znaki, ki jih lahko povežemo z depresijo, so tudi zelo raznovrstni in skoraj nikoli ne nastopajo vsi hkrati ter enako intenzivno.

Najpogostejši znaki depresije so:
-žalost, tesnoba, potlačenost, potrtost, melanholija, črnogledost, brezup, brezvoljnost,
-nemir ali upočasnjenost, neučinkovitost, pomanjkanje življenjske energije
-pomanjkanje interesa in veselja do dejavnosti, ki jih je bolnik včasih z veseljem opravljal,
-pesimizem, misli o smrti, celo o samomoru, socialna izolacija, umik iz družbe, osamljenost
-pretirana izguba telesne teže in pomanjkanje apetita ali pa pretiran apetit in hitro pridobivanje na teži,
-slaba koncentracija, motnje pozornosti, izguba spomina, izguba spolne želje
-občutki krivde, manjvrednosti, napačnih odločitev, nizko samospoštovanje, razdražljivost, paničnost...

Glede na navedene simptome in njihovo moč ter število lahko depresijo  prepoznamo kot blago, zmerno ali hudo. Ločimo tudi med različnimi vrstami depresije, ki izhajajo iz pogostosti pojavljanja in
poteka bolezni skozi življenjsko obdobje. Bolnik lahko tako doživi le depresivno epizodo, ki se pojavi enkrat v življenju in traja od dveh tednov naprej, v najhujši obliki pa ga lahko prizadene kronična oblika depresije, ki običajno traja več let, se postopno slabša in po zdravljenju ne izzveni.

Vzroki depresije

Nastanek depresije je lahko posledica dedne nagnjenosti, psiholoških dejavnikov in/ali življenjskega okolja. Za dedno nagnjenost je znano, da je verjetnost obolenja posameznika s sorodnikom, ki je že imel depresijo, večja, a se motnja ne pojavi pri vsaki takšni osebi, depresija pa se pojavlja tudi pri posameznikih brez dednih predispozicij za to bolezen. Veliko pripomorejo tudi človekova osebnost ali pa življenjske spremembe in obremenitve kot so boleča izguba bližnjega, medosebni odnosi, finančne težave in drugi nenadni slučajni dogodki. Velikokrat lahko povzročijo izbruh depresije tudi nekatera zdravila in bolezni kot so možganska kap, rak, hormonske motnje in podobno.

Depresija pri različnih skupinah posameznikov.

Kompleksnost depresije se kaže tudi, če nanjo gledamo z vidika različnih skupin posameznikov.Pri ženskah se tako depresija pojavlja pogosteje kot pri moških. Raziskave kažejo, da kar do dvakrat pogosteje, vzroki za to pa se skrivajo med drugim v hormonskih dejavnikih kot so menstrualne spremembe, nosečnost in menopavza. Še posebno občutljivo obdobje za ženske predstavlja čas po porodu, ko so le te soočene s telesnimi, hormonskimi in življenjskimi spremembami. Takrat pogosto nastopi poporodna depresija, ki se mora ob daljšem trajanju obvezno zdraviti, saj lahko vodi v hujše oblike kronične depresije. Moški za depresijo redkeje zbolijo, prav tako pa so pri njih vzroki in znaki bolezni velikokrat drugačni kot pri ženskah. Pri njih depresijo pogosto povezujemo s pretiranim uživanjem alkohola ali drog, zasvojenostjo z delom ali drugimi dejavnostmi, znaki pa se ravno nasprotno velikokrat kažejo v razdražljivosti, jezi, in obupu oziroma razočaranju nad življenjem. Povezava vzrokov in znakov bolezni pri njih tudi v kar do štirikrat večjem številu vodi v samomorilnost.

Dve pogosto zanemarjeni skupini posameznikov v kontekstu depresije sta starostniki in otroci ter mladostniki. Pri starostnikih se slabo razpoloženje velikokrat povezuje s starostjo samo in razume kot normalno, zaradi pogostih ostalih bolezni pa se znaki depresije še lažje zakrijejo in pripišejo napačnim vzrokom. Nemalokrat se depresija pri starostnikih pojavi tudi kot posledica uporabe nekaterih zdravil ali kot spremljevalka drugih bolezni. Šele v novejšem času se depresija obravnava tudi pri otrocih in mladostnikih. Čeprav je zaradi spreminjanja vedenja otrok skozi odraščanje težko ločiti med prehodnim razpoloženjem in depresijo, je ob nenadno spremenjenih vedenjskih vzorcih – kadar pediater izključi druge bolezni - možno, da le ti kažejo na depresijo.

Zdravljenje depresije

Pomembno je zavedanje, da depresije ni mogoče zdraviti zgolj z močno voljo ali zavestno odločitvijo. Prvi korak do uspešnega zdravljenja  je obisk zdravnika, ki lahko izključi možnost pojava simptomov zaradi drugih bolezni in tako postavi pravilno diagnozo depresije, hkrati pa določi tudi vrsto in obliko bolezni ter predpiše ustrezno zdravljenje z zdravili ali psihoterapijo. Večini bolnikov je v največjo pomoč kombinacija obeh načinov zdravljenja, saj zdravila lajšajo bolezenske znake, psihoterapija pa pomaga pri uspešnem spopadu s težavami v življenju.

Zdravilom za zdravljenje depresije pravimo antidepresivi. Obstaja več vrst teh zdravil, ki delujejo na različne biološke procese v možganih. Zdravnik glede na diagnozo presodi o najprimernejšem zdravilu, pri čemur je izjemno pomembno upoštevanje zdravnikovih navodil o uporabi. Bolniki namreč pogosto prehitro prenehajo s terapijo, na eni strani zaradi občutka, da jim ne pomaga, na drugi strani pa zaradi prepričanja, da so že ozdraveli. V obeh primerih je prenehanje jemanja zdravil napačno, saj le ta pogosto začnejo učinkovati šele po dveh tednih, za popolno ozdravljenje pa jih je potrebno jemati še nekaj mesecev po izzvenu bolezni. Prenehanje jemanja antidepresivov mora biti pod nadzorom zdravnika - postopno, z zmanjševanjem odmerkov.

Odlično dopolnilo zdravljenju depresije z zdravili so psihoterapije, saj vplivajo na vzorce mišljenja in vedenja bolnikov, ki so lahko vzrok bolezni ali pa so le njena posledica. Pomembno je, da se psihoterapija v zdravljenje ustrezno časovno umesti. Najpogosteje jo priporočajo za čas po tem, ko simptomi zaradi terapije z zdravili že izzvenijo ali pa se vsaj občutno izboljšajo, v vsakem primeru pa po posvetu z zdravnikom, ki nadzoruje zdravljenje bolezni.

Samopomoč

Bolniki lahko ob terapiji z zdravili za svoje stanje veliko postorijo tudi sami. Zaradi simptomov, ki velikokrat nimajo fizičnega vzroka v kakšni drugi bolezni, se bolniki počutijo nemočno in obupano, zaradi neosnovanosti takšnega počutja pa lahko v okolici in celo pri sebi vzbudijo občutek hlinjenja svojega stanja. Pomembno je zavedanje, da je tako razmišljanje del depresije, ki z zdravljenjem postopno izgine. V veliko pomoč bolniku je prav zavedanje o postopnosti izboljševanja stanja, poleg tega pa še veliko drugega, med drugim: razumno postavljanje ciljev, izdelovanje dnevnih načrtov aktivnosti, odložitev pomembnih odločitev na kasnejši čas, sledenje načrtu zdravljenja, poggovori o svojih težavah, zaupanje najbližjim, vključevanje v družbo, skrb za pravilno prehrano in dobro telesno kondicijo ter svojo urejeno zunanjo podobo.

Pri vsem tem še enkrat izpostavimo, da depresije zgolj z odločitvijo in močno voljo ni mogoče premagati. Tudi navedeni nasveti in informacije ne morejo nadomestiti pogovora z zdravnikom in ustreznega zdravljenja. Podane informacije lahko zgolj pomagajo pri razumevanju in prepoznanju bolezni in usmerijo k nadaljnjim odločitvam, vsekakor pa lahko premišljena kombinacija vsega vodi k vrnitvi v normalen in radosten način življenja.

Viri
Kocmur, Marga. 2008. Ko bolita duša in telo. Novo mesto: Krka.
Terzič, Dragan. 2008. Kaj naj bi vedeli o depresiji? Ljubljana: Lek.
Smith, Gwendoline. 2006. Premagajmo depresijo: kako lahko pomegate ljubljeni osebi v depresiji. Izola: Meander.
Laura L. Smith in Charles H. Elliott. 2009. Depresija za telebane. Ljubljana: Pasadena.

 

Lekarnar.com